Opdravil sem se namreč po poti, ki sem jo kot "mulc" velikokrat prehodil.
Najprej se pot mimo travnikov in sadovnjaka vzpne vse tja do gozda, kjer pretežne nasade lsitavcev počasi a učinkovito zamenjujeo smreke. Ko enkrat vstopiš v gozd, tam ne vidiš več stopinj srn, divjih prašičov in ostalih živali, ki so si včasih tu delile svoj življenski prostor. Danes je gozd takorekoč prazn. Polno je posekanih dreves, sprmenjenih poti in tu in tam umetnih nasadov iglavcev. Če ne bi vedel kje hodim ne bi vrjel, da je to res tisti gozd po katerem sem hodil pred desetimi, petimi let.
Se sprašujem kako bo čez kakšnih 50 let!
"Vzpenjal sem se proti gozdu."
1 komentarji:
Zanimiva zgodba... Res žalostno kako se vse spreminja ampak če nebi blo tega spreminjanja verjetn tud zdej tega nebi pisu.
Tak da vsaka stvar je za neki dobra, nekatere manj, nekatere več.
Objavite komentar